Nika Rosman v svojem delu raziskuje, kako formalne spremembe vplivajo na zaznavanje, funkcijo in tipološko umeščanje objekta. Njena dela se pogosto gibljejo med skulpturo, instalacijo in oblikovanim predmetom ter preizprašujejo mejo med uporabnim, prepoznavnim in avtonomno kiparskim.
Pri svojem delu izhaja iz vsakdanjih predmetov, arhitekturnih form ter intuitivnih podob in asociacij, ki jih skozi proces redukcije, preoblikovanja in ponovnega sestavljanja prevaja v nove prostorske forme. V svoji praksi pretežno uporablja keramiko in kovino, pri čemer tradicionalne postopke, kot je španska tehnika poslikave ploščic cuerda seca, prenaša v sodobni kiparski kontekst.
